Kako biti varen?

V tej objavi se sprašujem kako biti varen na spletu. Razmišljala sem o tem, v kolikšni meri se lahko človek zavaruje pred raznovrstno krajo, ki lahko privede tudi do spletnega nasilja. Že samo ob pomisleku na vse to me zgrabi panika in se začnem spraševati o moji uporabi različnih družabnih omrežij. Vseeno pa menim, da človek potrebuje malo zdrave kmečke pameti in da imamo vedno pred seboj zid do objavljanja, preko katerega lahko pride le, če ima argumentiran razlog. To so seveda idealni pogoji, ki pa jih ni tako lahko izpolnjevati. V slikah spodaj sem zajela tri trenutke, ki se mi zdijo ključni za temo varnosti na spletu.

Rastrska grafika

Na prvih dveh slikah (original in predelana) je tat, ki vlamlja bodisi v računalnik ali v profil. Glavni namen slike je prikazati početje tatov, saj jim ljudje velikokrat nehote zaupamo, ker nas kar hitro zelo prebrisano znajo “prinesti naokoli”. Nekaj na to je prikazano tudi v nadaljevanju, in sicer pri vektorski grafiki.

Drugi dve sliki pa prikazujeta zaščito, ki jo potrebujemo tudi na spletu. Ta zaščita je predstavljena z rokavicami in očali, ki pa lahko v prenesenem pomenu prikazujejo varna gesla in poostren samonadzor nad prijavami in odjavami na spletnih mestih.

Vektorska grafika

Ustvarila sem sliko s katero želim sporočiti, da je lahko na spletu vsak klik, ki ni dobro premišljen, NEVAREN. Vedno bolj se govori o različnih virusih in vlomih v različne osebne profile, ravno zaradi neprevidnosti in nepremišljenosti. In nato lahko nekdo dostopa do naših podatkov, čeprav smo “prepričani”, da to ni možno. Ustvarila sem konkreten in resničen primer, ki se vedno večkrat pojavlja. Nekdo nas lahko s takim sporočilom pritegne in v nas vzbudi radovednost, ampak na žalost nam ta klik nič ne koristi, temveč je škodljiv za naše osebne podatke. Zato si zapomni; vsak klik je lahko nevaren, usoden!

Vektorska slika by ajMar is licensed under CC BY-NC-SA 4.0

Refleksija in samovrednotenje

V tem projektu sem se naučila uporabljati programa Photoscape in Inkscape, v katerih sem izdelovala in predelovala slike. Oba programa sta bila zame nova in sem z njima upravljala prvič, a sta mi postala zelo všeč. Sigurno jih bom sedaj večkrat uporabila in imela vsaj osnovno znanje o njuni uporabi. Če bi imela na voljo več časa, bi program Inkscape še bolj raziskala in imela malo več potrpljenja, saj nisem ravno računalniški tip človeka, zato veliko raje ustvarjam na papirju. Potrebovala bi več časa, da bi zares dobro osvojila ta program, kajti v Photoscapu mi je bilo veliko lažje. Največ časa sem torej posvetila risanju vektorske grafike. Na začetku sem narisala jabolko in mu počasi dodajala detajle, da sem se nato lažje spoprijela z ustvarjanjem za to projektno nalogo. Svoje delo ocenjujem kot zelo dobro, saj sem vanj vložila res zelo veliko truda, ker kot sem že omenila, mi je ljubše uporabljati papir in barvice, kot pa računalniško miško. Seveda ni popolno, vem pa koliko časa mi je vzelo 🙂 Znanje, ki sem ga pridobila s to projektno nalogo, bom lahko uporabila v mojem bodočem poklicu, in sicer pri sestavljanju učnih listov, risanju simbolov za lažjo predstavo otrok, ustvarjanje in priprava kakšnih miselnih iger za otroke (narisane kartice) … Tekom študija pa mi bo zelo prav prišlo znanje o zmanjševanju velikosti datoteke (in dimenzij), saj slike velikokrat zavzamejo ogromno nepotrebnega prostora na računalniku ali predstavitvah. Pri projektu mi je bilo najljubše to, da sem si lahko vzela čas in sama raziskovala sestavo programov (poleg osnovnih funkcij, ki smo jih omenili na kliničnih vajah) in to, da sem lahko slike uredila tako kot so všeč meni in ne po kakršnihkoli kriterijih. Najtežje pa sem se lotila slikanja postopkov, saj nisem točno vedela, kako naj to storim, saj so mi zelo nagajale kvalitete slik in njihovo shranjevanje. V projektu ne bi spremenila nič, saj mi je bilo všeč, kako spodbuja našo ustvarjalnost.