Veliko živali, še večje srce

Sem Skledica in prihajam iz majhnega kraja, za katerega še velika večina ljudi, ki sem jih spoznala tekom teh let, ni nikoli slišala. Včasih se zaradi tega počutiš malce prikrajšanega za ves mestni vrvež in dogajanje, ki ga zamujaš. Kasneje pa hitro opaziš, koliko ti ta kraj pomeni, da ima v tvojem srcu posebno mesto in ga ne bi zamenjala za nič na svetu. Nanj me veže toliko lepih spominov, ki sem jih ustvarila z mojimi domačimi. To sta zraven staršev še dve sestri in dva brata, ki pa so precej starejši od mene, zato sam včasih imela tudi naziv edinke. Ker prihajam iz kmetije, so velik del mojih spominov tudi naše živali. Imamo veliko farmo s piščanci, okrog 50 glav živine, nekaj pujsov, tri mačke in dva psa. Delo z njimi mi predstavlja užitek in mi daje občutek, da počnem nekaj dobrega, čeprav je včasih zelo naporno. Moj najljubši del je skrb za moja psa, zato ves teden komaj čakam, da bo prišel petek in lahko odhitim domov v njuno družbo. Kot družina pasjeljubcev imamo že od nekdaj doma vsaj enega psa, najbolj pa so nam prirasli k srcu bernski planšarski psi. Leta 2019 sva z bratom, zaradi neljube nesreče s prejšnjim psom, kupila Neli, ki je čistokrvna bernska planšarska psica. Leto kasneje je skotila ker 11 majhnih kepic, ki sva jih podarila družinam želnih kosmatincev. Eden pa je ostal kar pri nas doma in to je naš Reks. Skupaj z Neli sta moja zvesta prijatelja, ki sta me zmeraj vesela in komaj čakata, da se v petek vrnem domov.

Veliko živali, še večje srce by Skledica is licensed under CC BY-NC-SA 4.0

Sama sem za razliko od mojih bratov in sester že otrok drugega tisočletja. To je razlog, da se je v mojem otroštvu pojavila uporaba informacijsko-komunikacijske tehnologije precej hitreje, kot pri njih. Ker nisem obiskovala vrtca, sem si jutra krajšala z ogledom otroškega programa, vse dokler nista starša postorila vseh del, pri živalih. Tako sem se počasi spoznavala z uporabo daljinca in televizije, kmalu pa so me precej bolj začeli zanimati mobilni telefoni. V tretjem razredu sem mehansko budilko zamenjala za bratov star mobilni telefon na tipke, ki mi je omogočal moje prve klice in pisanje sporočil. V četrtem razredu ga je nadomestil mobilni telefon z zaslonom na dotik, kjer sem lahko igrala igrico, ki je bila naložena na njem. V tem času sem postala tudi bolj aktivna pri uporabi računalnika. Začela sem podrobneje spoznavati E-pošto, uporabo brskalnika Google, Worda in powerpointa, ki so mi služili predvsem za šolske namene, rada pa sem zaigrala tudi kakšno igrico. Najbolj sem bila vesela novega mobilnega telefona ob koncu osnovne šole, na katerega sem lahko naložila svoja prva družbena omrežja kot so Snapchat, Facebook, Instagram in Viber. Preko njih še danes klepetam s prijatelji in domačimi, najbolj pa jih uporabljam za sledenje profilom, ki me zanimajo. V preteklih letih smo se vsi dobro spoznali tudi z uporabo številnih novih aplikacij ter spletnih učilnic. Danes skoraj ni več dneva, ko ne bi sedela za računalnikom, kaj šele telefonom. Pomemben del mojega življenja je tudi uporaba spletne banke in bančne kartice. Vse do danes sem se že naučila nekaj o uporabi informacijsko-komunikacijske tehnologije, a še zmeraj marsičesa ne vem in bi si želela izvedeti še več.

Kot bodoča učiteljica razrednega pouka vidim v sebi dolžnost in hkrati zmožnost, da seznanim učence z uporabo informacijsko-komunikacijske tehnologije. Že nas spremlja na vsakem koraku. Prihodnje generacije, ki jih bomo učili mi, pa bodo zaradi nenehnih tehnoloških napredkov še bolj v stiku s tehnologijo. Informacijsko-komunikacijsko tehnologijo vidim kot pripomoček, ki ga bom lahko uporabljala pri poučevanju ter s tem poskušala narediti pouk bolj pester in zanimiv. Na tak način bi želela učencem to področje približati, da bodo samostojni in samozavesti pri uporabi. Hkrati bi si zares močno želela učencem predati zavedanje, da se pri uporabi pojavljajo tudi razne pasti, na katere morajo biti še posebej pozorni. Kot cilj pa vidim tudi sprotno spremljanje razvoja informacijsko-komunikacijske tehnologije, da lahko najprej sebe, nato pa še učence izobrazim o uporabi aktualne tehnologije.

To je moja prva spletna objava, zato se mi zdi prav, da sem nanjo vsaj malo ponosna. Velik del te objave je moj opis ter krajša sestavka o moji dosedanji in prihodnji uporabi informacijsko-komunikacijske tehnologije. Precej bolj zanimiv del od mojih zapisov se mi zdi, kako se se tekom dveh šolskih ur vaj pri predmetu IKT naučila, kako sploh sestaviti spletno objavo. Tako sem lahko vstavila fotografijo, označila kategorije, izbrala oznake in celo zapisala svojo licenco za mojo fotografijo. V zgolj dveh šolskih urah smo prejeli toliko uporabnega znanja, za katerega sploh nisem vedela, da mi bo prišlo tako prav. Ob izdelavi svoje prve spletne objave sem uživala, čeprav me je bilo tega predmeta in z njim novih izzivov zelo strah. Za prvo objavo sem sicer porabila malce več časa, a v prihodnje verjamem, da se bom z vajo precej bolj izurila in postala bolj vešča. Zato ne bi pri prvi objavi spreminjala ničesar. Vesela sem pridobljenih in predvsem uporabnih znanj, zato se veselim prihajajočih ur, pri katerih bomo prav gotovo izvedeli še veliko novega.